SPAČENE

Spačene so prvenec mladega pisatelja Gregorja Lozarja. Ko začnemo prebirati knjigo, se nam takoj zastavi vprašanje, kaj je tu spačeno. Spačenost je oznaka za vmesni položaj, ko nisi več nekaj, od česar si se, da bi postal skladen s svojim notranjim bistvom, odtrgal, a nisi še tisto, kar naj bi v procesu tranzicije postal. Spačenost označuje eksistence v prehodu, v procesu postajanja. Postajanje avtor razume kot proces, ki prinaša spremembo, ne velik prelom, temveč dolgotrajno izgradnjo skozi tisoče malenkostnih dejavnikov, od minimalnih naključij do velikih zgodb obstoječega sveta, v odnosu do katerih se izoblikuje (postaja) nek posameznik. »To v dovoljšnji meri pojasnjuje tudi mojo ljubezen do prehodnih obdobij,« v zasebnem pismu zapiše avtor, »do metamorfoz in tranzicij, ki jih kar mrgoli v tej knjigi, in do notranje zgodbe obdobja, ko nisi več \'dekle\', a tudi še ne \'ženska\', ko si torej v samem osrčju spremembe. Postrežem lahko z računalniškim izrazoslovjem in omenim morfiranje, ki je način, kako preliti eno sliko (skozi vmesni proces menjavanja in prilagajanja detajlov) v drugo. In ravno ta vmesni prostor, prostor, kjer se dogajajo metamorfoze, kjer nastopajo ničemur podobne spake, je bil v središču mojega zanimanja.« Tako avtor. Temeljna pojma, s katerima bi lahko označili prozo mladega avtorja, sta torej postajanje in tranzicija, posledična značilnost, ki nujno vodi iz obravnavanih, pa je izrisovanje ekstremnih položajev in eksistenc. Lozar posameznika ujame v vmesni položaj, ko je njegova podoba izmorfirana tako iz tistega, kar je že zapustil, kot tistega, kar mu šele bo postati. Posamezniki iz Spačenih pa so včasih tudi nosilci podobe obdobja, ki prav tako prehajajo skozi vmesnosti. Spačene so eksistence in časi na prehodu, ko je vse možno, nič pa ni trdno in zakoličeno.