NEKO NAPALMSKO JUTRO, KO KRI ZALIJE SANJE

Deterministična brezizhodnost je bivanjski imperativ v zbirki Neko napalmsko jutro, ko kri zalije sanje, ki začrta usodo človeku in naravi že na začetku. Če otroka najbolj pohabi nasilje staršev v otroštvu, so živali in rastline otroško nemočne celo življenje in zaradi človekove nasilnosti tudi vseskozi izpostavljene pohabi. Ponavljajoče se popise nasilja prav mimetična logika izpiše pretresljivo prepričljivo, najbolj sugestivno pa takrat, ko odstopijo od mimetične estetike. Ko se valovi besa lomijo ob čeri bolečine, se verizem učinkovito prepleta z lirizmom in tako ustvarja svojstveno in prepoznavno poetiko – poetiko pohabe. Ta je v zbirki Neko napalmsko jutro, ko kri zalije sanje izpostavila tri teme: izgubljeno otroštvo, nasilje in erotiko. Vse tri so medsebojno povezane v krik osebne in družbene bolečine. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je intimna problematika zaradi zaprtosti v ožji krog drugačna od družbene kritičnosti, kažeta obe na iste mehanizme maličenja. Če je patološka agresivnost v krogu družine pogubna za določene družinske člane, pa je v družbi prav tako neizbežna in to celo za širše množice. Ker je družbena kritičnost sublimirana v osebno bolečino in obratno, prozne pesmi ne postavljajo ostre meje med mikro in makrostrukturo pohabe.