TEMELJNI POJMI UMETNOSTNE ZGODOVINE. PROBLEM RAZVOJA SLOGA V NOVEJŠI UMETNOSTI.

Naš spis se ukvarja s preudarjanjem najsplošnejših oblik upodabljanja. Ne analizira lepote Leonarda ali Durerja, temveč element, v katerem se je izoblikovala ta lepota. Ne analizira upodabljanja narave glede na vsebino njegovega posnemanja niti tega, kako se denimo naturalizem 16. stoletja razlikuje od naturalizma 17. stoletja, temveč način dojemanja, ki je osnova upodabljajočih umetnosti v različnih stoletjih. Te osnovne oblike bomo poskušali izluščiti na področju novejše umetnosti. Sosledje obdobij označujemo z imeni: zgodnja renesansa - visoka renesansa - barok, ta imena pa le malo povedo in njihova raba na Jugu in Severu mora nujno voditi k nesporazumom, ki pa jih je komaj še mogoče odrivati. Na nesrečo ima tu svojo zavajajočo vlogo še prispodoba: porajanje - razcvet - propad. Če med 15. in 16. stoletjem dejansko obstaja kvalitativna razlika, ker si je 15. stoletje moralo zelo postopoma šele pridobiti spoznanja o učinkih, s katerimi je 16. stoletje tako svobodno razpolagalo, pa sta (klasična)umetnost cinquecenta in (baročna)umetnost seicenta po vrednosti na isti ravni. Beseda klasično tu ne pomeni vrednostne sodbe, saj klasičnost obstaja tudi v baroku. Braok ni ne padec ne dvig klasičnega, temveč povsem drugačna umetnost. Zahodnega razvoja v novejšem času ne moremo zvesti na shemo preproste krivulje z vzponom, vrhom in padcem; ima namreč dva vrhunca. Naše simpatije lahko veljajo enemu ali drugemu - v vsakem primeru se moramo zavedati, da je ta naša presoja samovoljna, tako kot je samovoljno, če rečemo, da naj bi rožni grm doživel svoj vrhunec v tvorbi cvetov, jablana pa v tvorbi plodov.

Dodatni opis	Mehka vezava, 303 strani
Leto izdaje	2009
ISBN/ISSN	9616798044