Pontifikat je roman, v katerem mejo prestopa vse: fabula, junaki, estetika, jezik, slog, jasnost in, če sodimo po strogih (za literaturo seveda nerelevantnih) moralnih načelih, tudi mejo okusa. Pontifikat je namreč zgodba o potovanju v podzemlje in na prvi pogled divji in hudoben tekst o »svetu z napako«. Skladno z naslovom »sestopi« vse v tekstu. Vendar z razlogom. Pontifikat je podnaslovljen s »prilika o sestopu«, in njegova narava to potrjuje; v prvem planu namreč ni fabula, ampak ideja, zato je dogajalna linija bolj kot z verjetnostjo, čutnostjo in dialogi utemeljena filozofsko; kljub temu pa ji ne manjka napetosti in tudi liki niso zgolj tipski, kot bi se pri takem tekstu lahko zgodilo, ampak je njihova (vsaj protagonistova in antagonistova) psihološka struktura utemeljena in začrtana. Pontifikat tudi ni le refleksija s ponazorjeno zgodbo iz vsakdanjega sveta, ampak se poigrava z gotskimi elementi, elementi magije, kriminalke, psihološkega romana, eseja in tudi s čistimi simboli, prepleta pa jih na nenavadne načine. Omeniti je treba še citate s heavy-metal scene. Glede poigravanja z žanri in razmeščanja njihovih elementov v nove oblike sledi potém sodobnikov; vendarle pa obstaja ločnica, ki Pontifikat razločuje od trenda: namreč, odnos do transcendence. Človek ni »sam svoj gospodar«, ampak se izroči na milost in nemilost silnicam (»zvéri v podpodju sveta, Križanemu, Gospodu nebeškemu očetu, bogovom podzemlja, Kozlu«), pač tistim, ki bivajo močneje in katerih moči se liki želijo polastiti, a se potem oni polastijo njih. Lučka Zorko
Dodatni opis | trda vezava, 211 strani |
Leto izdaje | 2008 |
ISBN/ISSN | 9616604826 |