TELEVIZIJSKI GLEDALEC

Gre za eno prvih temeljitih študij fenomena televizijskega medija in gledanja TV, ki ga je podpisal priznani strokovnjak za medijske študije. Tako za delo kot za avtorja lahko rečemo, da sta izkrčila pot vsakdanjosti, denimo TV dnevnika, v okvir stroge znanstvene refleksije in jo od siceršnje novinarske in komunikološke rabe prestavila pod zakone in zahteve trdnih konceptov sociologije, ki se otepa tako prevlade funkcionalizma kot vseh redukcionizmov. Avtorjevo stališče je, po uradni polemiki s precejšnjim številom tujih in domačih avtoritet, zlasti s področja filozofije in psihoanalize, da “so teoretski premiki vedno historično specifični učinki zunanjih intervencij v teoretska”. Z nekaj cinizma, ki se more kosati z avtorjevim duhovitim slogom polemiziranja in (samo)ironije do lastnega predmeta, bi lahko rekli, da je s tem delom TV dobila večjo težo, kot jo zasluži, in da je avtor pač že vedel, zakaj govori o televizijskem gledalcu.