PRIHODNOST ČLOVEŠKE NARAVE: verjeti in vedeti

Po učbenikih in v obči rabi velja Jürgen Habermas za dediča prve generacije frankfurtske šole, katere poglavitni predstavniki so bili Max Horkheimer, Theodor W. Adorno in Herbert Marcuse, ter za sociologa in filozofa, čigar misel se upira tako tehnokratski viziji sveta kakor tudi birokratskemu marksizmu »vzhodnega« bloka in ga navdihujeta predvsem Adorno in Horkheimer. Predmet pričujoče Habermasove knjige je prenova klasične etične problematike (nauk o pravičnem življenju), k čemur ga je spodbudila grožnja genetske tehnologije kot grožnja naravnim temeljem demokratične enakosti. Na genetski liberalizem, ki neposredno ogroža biološke temelje človeka, Habermas odgovarja prizadeto, s čustveno zavzetostjo, vendar dejansko ostaja v polju racionalistične misli oziroma diskurza. Habermas poudarja, da je treba razvoj genetske tehnologije sprejemati preudarno, sicer se utegnejo pokazati nezamisljive posledice nekritične izrabe vseh možnosti, ki jih ponuja. Človek, tako meni, ne sme postati razpoložljiv drugemu človeku, pač pa se mora med njima vzpostaviti intersubjektivno soglasje. Pri Habermasu ne gre za nemoderno sakralizacijo življenja, temveč za samorazumevanje, za vzgib, da damo bivanju s človeškim dostojanstvom prednost pred hladnostjo življenjske oblike, ki se je moralni oziri ne dotaknejo.