KOLEKTIVNI SPOMIN

S sociologijo je tako kakor z drugimi disciplinami: potem ko je preiskala oddaljena območja, se približuje konkretni realnosti življenja. Postopek, ki vodi Mauricea Halbwachsa od (danes klasične) analize družbenih razredov k proučevanju »družbenih okvirov spomina« je iste vrste kakor tisti, ki pelje Marcela Maussa od »Skice splošne teorije magije« (1902-03) k »Telesnim tehnikam« (1934, 1936): druga generacija francoske sociološke šole gre od »daljnega« k »bližnjemu«.\' Prevzame nas, ker zadnje analize Mauricea Halbwachsa, le malo preden je bil deportiran in so ga nacisti umorili, odpirajo novo pot k sociološkemu proučevanju vsakdanjega življenja; le obžalujemo lahko, ker v tistem času sugestije, ki jih vsebuje Kolektivni spomin, objavljen leta 1950, po Halbwachsovi smrti, niso oplodile drugih raziskovanj. Res je, da v Franciji zaznamuje ta datum točko, ki jo je najbolj prizadel tisti »neopozitivizem«, katerega meje sta tedaj pokazala Pitirim Sorokin in Georges Gurvitch, s tem da sta dokazala iluzorni značaj analize, ki jemlje svoje termine in koncepte iz znanosti, ki je tuja njenemu predmetu. Sploh ne dvom im, da bi bil danes odmev te knjige še večji.

Leto izdaje	2001
ISBN/ISSN	9616262343