METAMORFOZA GROZE

Zbirka teh esejev je vnovičen avtorjev premislek boljševiške revolucije na Slovenskem med drugo svetovno vojno, njenih vzrokov, pa tudi posledic v povojnem in, končno, osamosvojitvenem času. Naslov ji dajejo fragmenti iz poeme Metamorfoza groze, ki jo je avtor v letih 1957/59 napisal (in takrat ni mogel objaviti) na temo roškega poboja domobrancev in ki je v tej obliki tako prvič objavljena. Tisto, s čimer se pisec v tej knjigi osrednje ukvarja, je rimskokatoliška cerkev. Opisuje, kako je iz trpljenjske izkušnje revolucije izšla, in hkrati vprašuje, ali se je izvila iz spon klerikalizma, ki je nemalo botroval zločinskim reakcijam nasprotne revolucionarne strani. Pri tem ugotavlja, da se ni izvila iz spon tradicionalističnega bogoslužja in dogmatike in da je še zmeraj gluha za intelektualni diskurz o sami sebi.