INTERPRETACIJE ŠT. 9, IVAN PREGELJ

Zbirka Interpretacije je namenjena literarno kritični in teoretski obravnavi mišljenja in pesništva, s kakršnim se srečujemo v delih sodobnih slovenskih pesnikov, pisateljev, dramatikov in publicistov. Vsak zvezek zbirke skuša čimbolj kompleksno predstaviti opus posameznega avtorja, kar predstavlja zanimivo in uporabno študijsko gradivo, vsebuje pa tudi vrednostne kvalifikative, ki so neizogibni za oblikovanje kritične zavesti o naši sodobni literaturi in publicistiki. Posamična dela v zbirki sestavlja praviloma deset do dvanajst razprav ali študij, kjer je to možno, tudi intervju z obravnavanim avtorjem; dodane so fotografije in faksimili rokopisa. Dosledno pa je vsak zvezek opremljen z izčrpno bibliografijo, zaključuje pa ga časovna preglednica njegovega življenja in dela. (Niko Grafenauer, urednik) IVAN PREGELJ (1883 - 1960) je eden najbolj samosvojih, a tudi paradoksnih slovenskih pisateljev. Večina slovenskih literarnih ustvarjalcev se namreč posveča eni sami zvrsti, v kateri ostaja njihov notranji svet sorazmerno sklenjen in enovit. Nič takšnega ne velja za Preglja. V slovensko literaturo je sicer vstopil v skladu z izročilom kot pesnik (zbirka Romantika, 1910). Vendar se je od poezije kmalu poslovil, se svojim pesmim celo odrekel, hkrati pa jih je občasno še vedno pisal. V nasprotju z množico slovenskih ustvarjalcev, ki ostajajo zvesti predvsem liriki - je bil prepričan, da razvita nacionalna literatura ne more sloneti samo na liriki, zato mu je bila ljuba tudi dramatika (groteska berači, 1917; žalna igra Azazel, 1921) pa tudi kakšne paraliterarne zvrsti, kakršni sta esejistika in kritika. Toda največ ustvarjalnih moči je posvetil pripovedništvu (njegov prvi uspeh sta bila roman Tolminci, 1915/16 in novela Matkova Tina, 1921). Kot pisatelj si je pridobil tudi največji ugled, hkrati pa je povzročal začudenje in celo zgražanje (novela Thabiti kumi, 1933). Razkol, ki je opazen tudi v drugih Pregljevih literarnih zvrsteh, je največji prav v njegovi prozi. načelno je namreč razglašal potrebnost poučnih del in to zamisel tudi uresničeval v besedilih. ta podaljšujejo model večerniške povesti (Mlada Breda, 1913), ki je najbolj razvita slovenska varianta trivialne literature. Pregelj pa je pisal vzporedno tudi idejno problemska in stilno zahtevna dela, ki so popolno nasprotje prvotnega koncepta: v njih se svet apokaliptično ruši in z njim vred vse družbene in osebne vrednote, pri čemer ne manjka upornosti, nekonfesionalne religioznosti, mistike in šokantnosti. Takšen literarni svet je izviral iz občutje okrog prve svetovne vojne, ki je pretresla Evropo in jo z revolucijami utirila v leve in desne totalitarizme. Pregelj je subtilno zaznaval te razmere, vendar jih je dosledno uporabljal historistično: v zgodovinskih preoblekah renesanse (roman Plebanus Joannes, 1920), reformacije (roman Bogovec Jernej, 1929) in baroka (noveli Runje, 1925, Regina Roža ajdovska, 1929). Toda za vsemi temi mojstrskimi stilizacijami utripa takratna umetnostna smer - ekspresionizem. V obdobju socialnega in socialističnega realizma ter v desetletju po 2. svetovni vojni so Pregljevo literaturo omalovaževali in zavračali. kako pomembne dosežke vsebuje, je postalo spet očitno po letu 1960, ko mu je začela posvečati zasluženo pozornost literarna zgodovina. za zbornik v zbirki Interpretacije osvetljuje vidike Pregljevega opusa, ki so bili doslej premalo upoštevani, hkrati pa želi poudariti trajno vrednost Pregljevih najboljših del. (Marjan Dolgan)

Dodatni opis	Mehka vezava, 438 strani
Leto izdaje	1999
ISBN/ISSN	9616017861