Izhodišče Frančičevega surovega in ostrega pisanja je stanje resničnosti, pa njeni temelji, način, kako se nam prikazuje kot taka: naše bivanje v tem svetu. Naše tragično bivanje v tem svetu in prepuščanje toku, brodolom čustev, ki nas spremljajo skozi življenje. Frančič piše, kot bi rezal z nožem, njegov neutolažljivi človeški rod je pogreznjen v svetove absurdnega obupa, ki bi jih lahko poistovetili tudi z našim svetom. V svetove, polne bolečine in trpljenja, za katere bo vselej treba plačati, poravnati račun za dni in noči, ko smo trpinčili druge, a sočasno bili tudi sami trpinčeni. Z dovršeno slogovno in formalno odmerjenostjo ter skrajno zaostritvijo situacij Frančiču uspeva ustvarjati obenem lirično in realistično, sanjsko in vizualno močno, samosvojo književnost. Njegova pisava je geometrično čista in notranje uravnotežena, zaradi česar jo navdaja presunljiva liričnost. Frančič se z zanj značilno, silovito razdražljivostjo spoprijema s pretanjenimi življenjskimi temami. Absolutna samota njegovih literarnih oseb in eksistencialna tesnoba, ki preseva iz verzov, stavkov, pričajo o iskanju hermetične in sugestivne dovršenosti. Intelektualne in literarne, stilistične dovršenosti pri raziskovanju tiste temačne pokrajine duše, ki kot gosta megla zasenčuje naše mišljenje in življenje.
Dodatni opis | trda vezava, 135 strani |
Leto izdaje | 2009 |
ISBN/ISSN | 9616604819 |