TRNJE V ARKADIJI

V trinajstih esejih, združenih pod skupnim naslovom Trnje v Arkadiji, se Denis Poniž ukvarja predvsem s stanjem »duha« na Slovenskem. »Duha« (v navednicah) zaradi tega, ker ne gre za heglovski Duh kot vrhovno bivajoče načelo, ampak za kar najbolj vsakdanje, torej banalno, pritlehno, do skrajnosti zmaterializirano (pre)bivanje prebivalcev samostojne slovenske države. »Bivanje«, ker gre bolj za životarjenje, da ne rečemo celo vegetiranje, ki se hrani z neštetimi instant užitki in »fast food« obroki. In vse kaže, da se je to naše, slovensko »duhovno« stanje začelo že s Črtomirjem in z po njem poimenovanim prav posebnim stanjem slovenske »duše« – črtomirovstvom, o čemer je Poniž pred leti napisal sijajno knjigo razmišljanj, in se je pri Cankarju utelesilo kot šentflorjanstvo, čigar plemeniti dediči smo tudi današnji Slovenci, obdarjeni s premnogimi »čednostmi«, ki mnogokdaj zaudarjajo »do neba«, bi rekel Cankar. Pa četudi živimo v samostojni državi, ki – kot vse kaže – nima prave moči nad našimi premnogimi sprevrženostmi; nemara jih celo spodbuja, jih kliče v svetlobo slovenskega vsakdana, da se manifestirajo v kar najbolj razkošni podobi: brez meje, brez mere. Gre za tisti epohalni prestop, ko Domovina postane Država in posameznika nanjo veže le še potni list in plačevanje davkov, kot za Dürrenmattom ponovi Poniž. DR. DENIS PONIŽ se, poleg pisanja poezije, proze in kritike, ukvarja tudi s teoretičnim pisanjem o esejih in praktičnim pisanjem esejev. Doslej je izdal naslednje samostojne esejistične zbirke: Pot, Znaki in poetike, Molk in pisava in Črtomirovo slovenstvo. V hrvaščini je leta 1984 na Reki objavil zbirko esejev Razgovori sa literaturom (Pogovori z literaturo).