ITALIJANSKA PESMARICA

Wolf, pomeni začetek njene uresničitve. V njem objavljena Italijanska pesmarica - ciklus, ki je med velikimi skladateljevimi ¨veni¨ nastal zadnji. Njej prvi del - vključno 22. pesmi - je bil uglasbljen v letih 1890-1891, drugi pa 1896. Wolf je za osnovo vzel Heysejeve prevode italijanske ljudske poezije, ki so jo objavili A. Dalmedico, O. Marcoaldi, G. Tigri in N. Tommaseo. Izvirniki so bili večinoma nabrani na Apeninskem polotoku, manjši del pa tudi v Benečiji, Piemontu in Liguriji. Slovenski prevodi so narejeni po nemški varianti besedila, ki tu in tam odstopa od italijanske. Ne samo v metričnem pogledu, temveč tudi pomensko. Zavedati se je treba, da ta ali ona formulacija v enem jeziku zveni prepričljivo, v drugem pa nebogljeno - papirnato ali ¨štorasto¨. Vsaj v določenem kontekstu. lepi prevodi so ponavadi nezvesti, zvesti pa niso lepi. Ta ugotovitev žal ni samo hudomušna domislica. Slovenski prevodi so mišljeni kot ljubezniva ¨prva pomoč¨ poslušalcu Wolfovih samospevov, ki ni (preveč) vešč nemškega jezika. Nočejo vzbujati iluzije, da sodijo pod ozvezdja poezije. Le malce duhovnega ozračja, ki je navdihovala skladatelja, želijo pričarati. Od originala vsekakor ne odstopajo bolj kakor angleški in francoski prevodi, ki v pretežni meri prav tako niso metrično skladni s Heysejevimi verzi. (Igor Grdina)