HIPODROM

Ob vseh pesniških preobrazbah, ki jih je MIklavž Komelj doživel skozi zbirke Luč delfina (1991), Jantar časa (1995), Rosa (2002) in najnovejši Hipodrom, ostaja njegova največja odlika, da nikoli ni dovolil, da bi duh časa njegovi pesmi stopil na grlo. V Hipodromu pesmi prihajajo nad pesnika s silovitostjo in nedoumljivostjo petsto kilogramskih dirkalnih konj. Prigalopirajo iz vseh mogočih smeri: sanj, vsakodnevnih izkušenj, antične mitologije, umetnostne zgodovine, mestnega utripa, pesmi drugih pesnikov ... Kot da pesnik, sam le navaden prebivalec neke predmestne blokovske četrti in občasni sprehajalec po bližnjem hipodromu, ne more dojeti muhaste in neukrotljive narave svojega pesniškega glasu. Včasih se zdi, da ga bo lastna govorica pomendrala in se pred njo zateka na rob molka, spet drugič ga ponese v slavospevni drnec. V tem je nekaj infantilnega, a ravno zato očarljivega, zavezujočega in aristokratskega. Mojca Hribar