NA SLEPO

Roman Na slepo ni preprosta zgodba o revoluciji, ki žre svoje otroke, tudi ni zgolj pripoved o shizofreniji, ki se je polastila zlomljenega idealista. To je roman o halucinacijah, deliriju in shizofreniji zgodovine. To je navigacija skozi njeno slepo norost, skozi katero kompjutersko klikajo podatki in opisi, osvajanja in revolucije, vstaje in izdaje, ponosni dogodki in nizkotne ovadbe, zarote in poboji, golootoški špalirji in kazenske kolonije. Norost zgodovine, ki se v glavi pripovedovalca pretaka z množico informacij, podobnih zmešnjavi računalniškega interneta, norost, ki se v glavi razstreljuje kakor udarci bobnov; življenje, zgodovina, geografija, ideologije, upanja, porazi, vprašanja o smislu; in vendar vse skozi pripoved enega samega človeka, skozi življenje v njegovi glavi, v kateri odzvanja prepričanje: »Kdo more bolje pripovedovati o življenju nekega človeka kakor on sam?« Toda ko pripoveduje o svojem življenju, pripoveduje o življenju nore zgodovine, ki ga je pritisnila ob steno, v celico, na otok psihiatrične bolnišnice, zgodovine, ki se dogaja, kakor njegova pripoved: na slepo. (Iz spremne besede Draga Jančarja)