O TRNU IN ROŽI

MILAN DEKLEVA se je rodil v Ljubljani leta 1946. Je pesnik, dramatik, publicist, skladatelj … (tudi igralec ragbija). Bil je urednik Tribune, Radia študent, študentskega kulturnega centra, član glasbene skupine Salamander, komponiral je scensko glasbo, bil je časnikar pri Dnevniku, zdaj je urednik na televiziji. Na ljubljanski filozofski fakulteti je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije. Poleg dramatike, otroške poezije, proze in esejev piše tudi (in predvsem) liriko. V njegovi malhi so mnoge pesniške zbirke: Mushi mushi (1971), Dopisovanja (1978), Nagovarjanja (1979), Narečje telesa (1984), Zapriseženi strah (1987), Odjedanje božjega (1988), Panični človek (1990), Preseženi človek (1992), Kvantaški stihi (1994), šepavi soneti (1995), Sosledja (2001), Glej medenico cvetne čaše, kako se razpira (2001), V živi zob (2003). Prejel je nagrado Prešernovega sklada in Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta 1990 (Panični človek). Dekleva piše tudi spremne tekste k pesniškim knjigam in eseje o poeziji (O trnu in roži). Esej O trnu in roži je tožba, velika tožba. Ena od tistih, ki so izrekane iz občutja metafizičnega nihilizma. Kot tožba pripadajo izvorno poeziji, veliki poeziji 20. stoletja, pa tudi (pesniški) esejistiki, ki se na elegičen način posveča usodi pesništva in človeštva v sedanjem in bližnjem prihodnjem svetu. Kar zadeva Milana Dekleva, ki je tudi pesnik, je z esejem \'zgolj\' prestopil iz enega v drugi, od prvega ne zelo oddaljen način.