BRALNO DEJANJE Teorija estetskega učinka

Wolfgang Iser spada med imena, ki so neločljivo povezana s širjenjem recepcijskih teorij v literarni vedi, zlasti z zgodnjo fazo, ki se je začela pred dobrimi tremi desetletji na konstanški univerzi. Recepcijska usmeritev ni nastopala kot strnjena šola z enotnimi teoretičnimi temelji, temveč kot skupek ne čisto natančno opredeljenih sorodnih teženj, ki družijo raziskovalce dokaj različnega teoretično-metodološkega porekla od fenomenološkega, formalističnega, strukturalističnega, literarnopsihološkega, sociološkega, komunikološkega do literarno- in kulturnozgodovinskega. Iser je v nasprotju z drugim uglednim predstavnikom recepcijske teorije H. R. Jaussom postavil v ospredje literarno delo oziroma tisto, s čimer delo nagovarja, deluje na bralca in ga usmerja. Iserjeva domena torej ni zares teorija recepcije literature kot pri Jaussu, marveč teorija učinkovanja literature. Iser pravi, da lahko literarno besedilo razvije svoj učinek šele takrat, ko ga beremo; besedilo vsebuje torej nekakšen učinkovni potencial, ki se aktualizira v bralnem procesu. Prek opisa bralnega procesa se nam pokažejo elementarne operacije, katere sproža besedilo v bralčevem vedenju, ko sprejema in predeluje napotke, da bi konstituiral smisel. Tako povzroča besedilo estetski učinek, ki pa zahteva predstavne in zaznavne dejavnosti bralca in ga je zato treba analizirati v dialektični triadi besedila in bralca ter interakcije med njima. Bralno dejanje kot teorija učinka se ne izgublja v popolnih abstrakcijah, ampak ponuja konkretne primere oziroma ponekod prav ti primeri razvijajo nekatere pomembne teoretične ideje.

Leto izdaje	2001
ISBN/ISSN	9616262327