SLOVENSKA PRIPOVEDNA PROZA V DRUGI POLOVICI DVAJSETEGA STOLETJA

V drugi polovici dvajsetega stoletja sta slovenski roman in kratka proza doživljala zanimive pretrese in spremembe, hkrati pa nista izgubila vedno pričujoče povezanosti s tradicijo pripovedništva, ki so jo v slovensko literarno zavest ukoreninila obdobja od srede devetnajstega stoletja dalje. Zgledi romantično realistične proze in še posebej trajno in močno delujoči vpliv novoromantične Cankarjeve proze, Pregljevega in Grumovega ekspresionizma, novorealistične proze Prežihovega Voranca, Franceta Bevka in Miška Kranjca, kasneje pa tudi Bertolova psihoanalitično in filozofsko naravnana kratka proza in roman potrjuje konstante, ki opredeljujejo nekatere osnovne značilnosti in tudi posebnosti v razvoju slovenske pripovedne proze. Navzven jo najpogosteje sicer usmerjajo socialne in politične okoliščine, v resnici pa predvsem duhovna odprtost in v zadnjih desetletjih stoletja vedno širši pretok svetovnega literarnega dogajanja.