POKRAJINE PROZE: Slovensko povojno pripovedništvo

V svojem prvencu Zapiski iz noči (Litera, 2003), se je Mitja Čander, eden najbolj profiliranih mlajših esejistov, ukvarjal s temami in deli svetovne književnosti. Zbirka esejev, ki jo bomo natisnili tri leta pozneje, pa se ukvarja s slovensko literaturo, natančneje s prozo po drugi svetovni vojni. Zbirka je nekakšno dopolnilo oziroma dvojček prve. Tudi tokrat ostaja Čander zavezan esejističnemu subjektivizmu in oblikovani igrivosti. Zato zbirka ni nobena literarnozgodovinska študija. Marsikaj je namenoma opuščeno in marsikaj tudi predimenzionirano, kar je pač davek oblike. Kljub temu pa se v izbranih esejih skozi fragmentarnost zasebnih obsesij razkriva cela vrsta silnic, ki so temeljno oblikovale duhovno fiziogonomijo sodobne slovenske proze. Navsezadnje celota le limitira v najnovejšo prozo. Zbirka Eseji o slovenski prozi je relativen poskus iskanja korenin, žive dediščine v posameznih delih Vitomila Zupana, Lojzeta Kovačiča, Draga Jančarja, Mateta Dolenca, Zorka Simčiča, Rudija Šelige, Petra Božiča, Marjana Rožanca, Marjana Tomšiča, Borisa Pahorja in drugih. Ob pripravi zbirke, mi je avtor, med drugim sporočil naslednje: »Ob tem pa bo zelo pomembno, koliko odkritosrčno in smelo mi bo uspelo artikulirati lasten horizont pričakovanj, torej pozicijo, s katere zrem na literaturo.« Zdaj, ko je zbirka napisana in sestavljena, je avtorjeva skepsa odveč. Tako kot že prvenec Zapiski iz noči, so tudi Eseji o slovenski prozi individualno močno profilirana, v pogledih inovativna in hkrati jezikovno bleščeče napisana zbirka literarnih razmislekov.