BAMBI

Enkrat sem Milana Kleča vprašala, ali ga je kaj strah, da bi mu zmanjkalo zgodb. Ne, je rekel, bolj se boji, da bi izgubil užitek pri pisanju zgodb. Enkrat sem tudi napisala, kako se mi zdi, da kratka proza zadnje čase ni njegova najboljša zvrst, ker v njej ni prostora niti za zalet, kaj šele za let in padec. Nakar se je privalil ta obupno debel bambi. Ne bom vzela besede nazaj, bi pa dodala, da je avto, ko enkrat vzame zalet, neustavljiv, in da je zajezitev povsem nesmiselna. Kleč je Kleč, ko steče preko, naredi meander, ko ga zgrabi vrtinec in ga potegne vase. Vleče pa ga obupno. Užitek v pisanju, o katerem je govoril avtor, je, kot se z užitki rado dogaja, nekako prisilni. Pripovedovalcu in protagonistu Bambija zgodb ne more zmanjkati, ker se mu kar naprej spletajo. Mora povezovati drobce, mora delati štorije, četudi ga njihove poante zmeraj bolj onesrečujejo. Ko tako gledam, kako nam pred nosom izpisuje zgodbe, ga seveda moram občudovati kot naratorja, še bolj pa moram ob teh poskusih osmišljanja (četudi ostajajo noro zabavni) sočustvovati z njim. Resno, iz knjige v knjigo vidim v avtorju manj fantasta in več, hm, psihološkega realista. Ne bom rekla, da bi se take zgodbe lahko zgodile tudi nam. Ne, ne, to so lahko samo Klečeve zgodbe. Ampak vsem se nam dogaja tako prisilno zgodbarstvo, ne? Slava tistim, ki pri tem ohranijo užitek. (P. Vidali).