ESEJI Z ZAHODNEGA ROBA

Dušan Jelinčič je znan alpinist in pisatelj iz Trsta, sin znamenitega Zorka Jelinčiča, neupogljivega primorskega borca za narodnostne pravice in soustanovitelja narodnoobrambne organizacije TIGR leta 1927. Dušan piše hlastno, slikovito, ritmično živahno in vsebinsko tehtno. Zbirka njegovih »Esejev z zahodnega roba« je pravzaprav poglobljena avtobiografija. Zaustavlja se ob vseh najpomembnejših segmentih, ki so ga izoblikovali kot človeka in pisatelja. Najprej je seveda tu mogočen očetov lik, ki mu je vzor in v marsičem enigma še danes. Temu logično sledi problematika t. i. zamejskega Slovenca oziroma Slovenca sploh, zlasti v zvezi s slovenskimi miti, slovensko samozavestjo pa tudi zavistjo. Od tod je le korak do literature, tržaške literature in refleksije lastnega pisanja z začetkom v prevratniških šestdesetih. Za Jelinčiča sta, ob nekaterih tujih, predvsem ameriških, latinskoameriških in ruskih pisateljih, najmočnejši referenčni točki Kosovel in Bartol. Posebni problem znotraj literarne problematike so za avtorja dileme planinskega pisanja in s tem v zvezi fenomen Klementa Juga. V zaključnem eseju pa se spet vrne k očetu Zorku, k njegovemu življenju kot zgodovinskemu epu, kot mitu, ki ga s svojo veličino ne le opredeljuje, ampak obenem tudi »tlači« še danes. Zbirka Jelinčičevih esejev je sveža, pronicljiva in kar najbolj osebna knjiga z »zahodnega roba« našega duhovnega zemljevida.

Leto izdaje	2005
ISBN/ISSN	9616422659