SENCE IN SINKOPE

Borut Gombač je vztrajal pri objavah v revijah in še te so postajale vse redkejše in redkejše. Zdelo se je, da si je pesnik našel druge literarne zvrsti za preskušanje svojega daru: prozo, književnost za otroke, radijsko igro. Tisti, ki smo mu sledili le od daleč, nismo slutili, da njegov tako samosvoj in prepričljiv pesniški glas ni niti za hip obmolknil. Pred nami je nova zbirka Boruta Gombača, pesnika, za katerega je značilno tenkočutno prisluškovanje zvenom in pomenom besed, zato se zdi kar nekoliko presenetljivo, da je prav Gombač ponudil svoje besede glasbi. Kajti zbirka, ki je pred nami, je zbirka besedil, ki so bila že ob svojem nastanku pisana z namenom, da ne bodo zgolj brana ali govorjena, temveč tudi zapeta. Borut Gombač je pesnik, ki ga poleg posluha za pomenske in zvočne nianse besede odlikuje tudi to, da se izjemno jasno zaveda razmerja med neposrednim in zato tudi čutnim na eni strani in neulovljivim, zamolčanim na drugi strani, hkrati pa tudi že problematizira to razmerje. Sence in sinkope, s podnaslovom urbane balade, so torej tako besedila songov oziroma šansonov kot tudi samostojni lirski teksti, čeprav svoje navezanosti na glasbo ne skrivajo – v vseh tekstih se namreč srečujemo z rimo in refrenom, tj. s ponovitvijo celotne kitice. Rezervoar, iz katerega Gombač zajema teme in motive svojih novih pesmi, je mesto, mesto s svojo razpršenostjo, skrivnostnostjo, mesto, v katerem kljub obkroženosti z ljudmi ali pa ravno zaradi tega najmočneje pride do izraza človekova samota in njegova odtujenost, tako odtujenost od okolice kot od samega sebe. Peter Semolič