BRODOLOM UNIVERZE IN DRUGI ESEJI IZ POLITIČNE EPISTEMOLOGIJE

Spremna beseda: Rastko Močnik Zbirka Teorija 6/2010. Michel Freitag je imel bolj prav, kakor pa je upal. Ugotovil je, da je videti, kakor da se univerza potaplja, a v resnici, je upal, se samo voda dviga v podkrovju. Videl je, da se družba spreminja v polje tehničnega manipuliranja in tehnokratskega upravljanja. Videl je tudi, da so znanosti dvakratno vpletene v ta proces: najprej so ga na začetku moderne dobe sprožile; zdaj pa same sebe razumejo in zlasti prakticirajo, kakor da bi bile zgolj orodja upravnega manipulira-nja. Znanosti tako sodelujejo pri svojem zgodovinskem uničenju in se spreminjajo v »tehnoznanosti«. (Rastko Močnik, v spremni besedi) Najbrž ni reforme, ki bi bila nujnejša od reforme univerze. Vendar tudi ni reforme, ki bi se zdela enako nepopravljivo obsojena na propad. Mar ni to odraz globokega prepada, ki je nastal med idealom, na katerem je zrasla univerza, in njeno današnjo realnostjo? To je bil ideal prostora nepristranske kulture in znanja z univerzalno vrednostjo. Današnja realnost pa je »utilitarno« znanje, pri katerem šteje le njegova praktična učinkovitost. Tako izginja razlika med znanostjo in tehniko, naravo in družbo, bitjo in najstvom. Če hočemo resnično reformo univerze, torej ne moremo mimo poglobljenega epistemološkega razmisleka o razpoki, ki zeva med idealom in realnostjo. To je predmet knjige Brodolom univerze, v kateri avtor, sociolog in filozof postmoderne družbe par excellence, predstavi sistematično primerjavo značilnosti modernosti in postmodernosti in njenih posledic za spoprijemanje z aktualnimi vprašanji. Michel Freitag (1935–2009) je študiral sociologijo na École pratique des hautes études pri Alainu Tourainu, od leta 1971 je bil profesor sociologije na Université du Québec v Montrealu. V svoji teoriji je kritično in neodvisno obdeloval in predeloval problematiko, ki so jo postavili na dnevni red marksizmi in strukturalizmi, v sociologiji pa še posebej funkcionalizem, čutiti je tudi močan vpliv fenomenologije in hermenevtike. Posebno skrb je posvečal epistemološki refleksiji, v kateri je zlasti kritiziral družboslovni pozitivizem in scientizem.