RAZLOGI LJUBEZNI

¨Izvori normativnosti torej niso niti v bežnih vzgibih osebnega čustva in želje niti v strogo anonimnih zahtevah večnega uma. So v naključnih nujnostih ljubezni. Te nujnosti nas gibljejo, kakor nas gibljejo čustva in želje; vendar motivacije, ki jih poraja ljubezen, niso zgolj naključne ali (če uporabim Kantov izraz) heteronomne. Podobno kot obči zakoni čistega uma vse prej izražajo nekaj, kar spada v našo najbolj notranjo in temeljno naravo. Toda v nasprotju z nujnostmi uma nujnosti ljubezni niso neosebne. Oblikujejo in vsebujejo jih strukture volje, ki najposebneje določajo specifično identiteto posameznika. Ljubezen je seveda pogosto nestanovitna. Kakor vsako naravno stanje je občutljiva na okoliščine. Vedno si lahko zamislivo alternative in nekatere med njimi so lahko privlačne. V splošnem si lahko predstavljamo, da ljubimo druge stvari od tistih, ki jih ljubimo, in se sprašujemo, ali to ne bi bilo v določenem pogledu boljše. Vendar iz možnosti, da utegnejo obstajati boljše alternative, ne izhaja, da je naše ravnanje neodgovorno samovoljno, kadar z vsem srcem sprejmemo in se zavzemamo za končne smotre, ki nam jih naša ljubezen dejansko nalaga. Ti smotri niso bili postavljeni na podlagi plitvega impulza ali slepe domneve; prav tako niso bili določeni s tem, kar nam je po golem naključju enkrat pač ugajajo ali smo se odločili, da hočemo.¨