Umetnost tako imenovanega socialističnega realizma v Sloveniji so doslej razmeroma malo obravnavali, kar je pravzaprav razumljivo. Socialistični realizem v splošni zavesti ni nastopal kot integralen del umetnostne tradicije, marveč kot svojevrsten eksces. Ostro je prelomil z modernistično (čeprav precej zmerno) tradicijo predvojne (delno tudi medvojne) umetnosti, in to niti ne toliko v formalnem pogledu, marveč predvsem v tem, da je odkrito prevzel ideološko funkcijo. Kot takje bil povezan z najbolj ortodoksno in grobo obliko komunističnega sistema. Tudi s postopno modernizacijo in liberalizacijo tega sistema (in hkrati reafirmacijo in nato prevlado modernističnih modelov) ni povsem izginil iz zavesti. Lahko bi rekli, daje bil navzoč kot nekakšna grožnja, oddaljena, vendar stvarna; in taka grožnja v kontekstu odnosov med umetnostjo in politično močjo nikakor ni bila naključna ali nefunkcionalna. Prav tako velja mnenje, da je socrealistična umetnost tudi z estetskega stališča malo pomembna, boljša dela naj bi bila predvsem tista, v katerihje prišlo do kompromisa med zahtevami in možnostmi, kijihje določila ideologija, in splošnejšim humanističnim gledanjem (ki je praviloma povezano tudi z ohranjanjem tradicionalnih slikarskih ali kiparskih vrednost in norm); tudi ta očitek v marsičem drži.
Leto izdaje | 2006 |
ISBN/ISSN | 9616271851 |