MED PRETEKLOSTJO IN PRIHODNOSTJO Šest vaj v političnem mišljenju.

Ena glavnih nalog, ki si jih Hannah Arendt zadaja v delu Med preteklostjo in prihodnostjo, je posredovati konkreten občutek visoke cene, ki jo bodo morali plačati naši tradicionalni načini mišljenja, če bomo opustili koncepcijo človeških zadev, politične realnosti, ki se ne sklada več z našim izkustvom. Ta koncepcija, ki je vztrajala več kot dva tisoč let, izvira od Platona, na katerega v tej knjigi opozarja pogosteje kot na katerega koli drugega misleca, še najodločneje pa v svojem branju njegove znane prispodobe o votlini v eseju “Kaj je avtoriteta?”. Jedro njenega branja je Platonovo upravičevanje “vladavine filozofa-kralja, torej dominacije nečesa, kar je zunaj njegovega lastnega področja, nad človeškimi zadevami”. Filozofija v kraljevi opravi vlada človeškim zadevam tako, da povzdigne samotno kontemplacijo večnih resnic nad medosebne dejavnosti “govorjenja in delovanja”. Še več, v prispodobi o votlini interesa filozofa in “človeka kot človeka sovpadeta”, to pa dejansko oropa človeške zadeve vsakršnega “lastnega dostojanstva”. Vendar pa ne gre za “človeka kot človeka”, temveč za pluralna človeška bitja v vsej njihovi absolutni medsebojni različnosti - iz katere izhaja njihova enakost kot govorcev in akterjev -, ki ne dominirajo, temveč vladajo človeškim zadevam. Dejanski pomen tega, kar ima Hannah Arendt povedati o Platonu, zapopademo v eseju “Kaj je svoboda?”, kjer zapiše: “Raison d’etre politike je svoboda, njeno izkustveno področje pa delovanje.” Svoboda, ki jo izkušajo moški in ženske, združeni v govorjenju in delovanju, ki generirajo dovolj oblasti za spreminjanje zgodovine, rojeva sfero politike. Dva osrednja eseja v tej knjigi, iz katerih sem pravkar citiral, vsebujeta semena nečesa, kar bi lahko bila prva filozofija političnega izkustva, ki je bila kdaj zapisana - nikakor pa ne prva politična filozofija. Slednja je nekaj povsem drugega in se je od Platonovih dni pojavila že v mnogih različicah.

Leto izdaje	2006
ISBN/ISSN	9616174835