POŠAST IN LEPOTICA Oče in mati v katoliški vzgoji čustev

Knjiga, ki preučuje vpliv nekaterih simbolov na realnost, se začne s poročnim obredom, ki ga Accatijeva obravnava kot gledališki prizor, in se razvije v razpravo o preobrazbi materinske podobe in preobrazbo ideje spočetja, ki od odnosa med očetom in materjo kot predstavnikoma dveh družbenih skupin preide na zasebni odnos med sinom in materjo, ki je zunaj okvira družbene pripadnosti matere ali sina. Avtorica izhaja pri tem iz vprašanj: kako je mogoče, da tako močna institucija, kot je katoliška cerkev, ki jo praviloma sestavljajo samo moški, privzame za svoj simbol ženski lik Marije kot prototip materinskosti; ali na to izbiro vpliva biološko-kulturni odnos med materjo in sinom; kakšen vpliv ima marijanska pobožnost na odnos med materjo in sinom v konkretnem socialnem življenju; čemu in komu koristi, da ženski simbol opredeljujejo moški? Hipoteza Accatijeve je, da je odvisnost žensk od moških družbena funkcija, ki jim je dodeljena. Pri tem ne gre le za izključevanje žensk, temveč je njen pravi namen - sicer skrit - zagotavljanje stabilnosti. Ženska odvisnost je temeljno načelo in pomirjujoča možnost, da se na ženske lahko zanesemo. Ta knjiga je poskus in eden od možnih predlogov interpretacije nekaterih religioznih simbolov, ki zadevajo materinstvo. Vpliv marijanskega simbolizma v vzgoji je usmerilo pozornost Accatijeve v globino psihičnih procesov, v odkrivanje tistih miselnih vzorcev, ki lahko nedotaknjeni v svoji moči preživijo mnoge mejnike politične zgodovine, in simbolov, ki so pogosto temeljne prvine teh vzorcev, brez katerih ni mogoče razumeti zasebnih in javnih vedenj žensk in moških v preteklosti. Kot ugotavlja v svoji spremni besedi dr. Marta Verginella, se v pričujočem delu pokaže dovzetnost Luise Accati za zgodovinopisno eksperimentalna pota, pri čemer se opira na terensko delo, ki ga je opravila v Vidmu.

Leto izdaje	2001
ISBN/ISSN	9616262335